UPORABA IKT NA CENTRIH ZA SOCIALNO DELO V ČASU EPIDEMIJE COVID-19

 

Epidemija nas je postavila na preizkušnjo, kakršne večina od nas še ni doživela. Za vse je bila najprej nekaj neverjetnega, potem smo doživeli šok, kasneje pa smo se nanjo kolikor toliko prilagodili. Seveda je bila šok tudi za vlade in institucije, katerih naloga pa je, da se čimprej poberejo in pričnejo delovati kar se da učinkovito in se prilagodijo novim razmeram in novim potrebam ljudi. Tu so se pokazale velike razlike med državami s stabilnim in neodvisnim institucionalnim sistemom in državami, ki tega nimajo. V Sloveniji se uvršamo bolj v slednje, sicer smo imeli tudi pri nas dokaj stabilne javne službe, ki pa jih različne vlade v zadnjih desetletjih temeljito spodjedajo. Ta erozija javnega sektorja se je z vso silo pokazala ob tej epidemiji, v kateri smo izkusili, koliko se na državo v taki katastrofi sploh še lahko naslonimo, koliko pomoči in podpore od nje lahko pričakujemo, ko nam je res hudo. V te javne službe, od katerih ljudje pričakujejo podpore in pomoč, sodijo institucije, v katerih delujemo socialne delavke in delavci.

V času prvega vala epidemije smo imeli zelo nejasne informacije o tem, kako delujejo centri za socialno delo, šolske svetovalne službe, socialne službe v domovih za stare ljudi, nevladne organizacije in druge ustanove, ki zaposlujejo socialne delavke in delavce. Še sploh so bile informacije nasprotujoče za centre za socialno delo, ki so zelo različno delovali, nekateri so se hitro odzvali s prilagojenimi oblikami dela, drugi pa se kar dolgo niso ustrezno organizirali. Da bi ugotovili dejansko stanje, sva se z Nino Mešl odločili izvesti raziskavo in sicer sva povabili kolegice in kolege iz prakse, da pišejo dnevnike v času prvega vala, v drugem valu sva izvedli spletno raziskavo in osebne intervjuje, pri čemer je sodelovala tudi Valentina Celestina. K analizi sta se priključili Tadeja Kodele in Tamara Rape Žiberna. Tu navajam le nekaj glavnih ugotovitev, več jih lahko preberete v posebni številki revije Socialno delo, ki je tik pred izidom. Ker ni dovolj prostora za obširnejše poročanje, bom izpostavila le prehod iz osebnega stika na virtualni stik z uporabnicami in uporabniki storitev.

Ne glede na to, kako hitro so se posamezni centri bili sposobni reorganizirati in začeti dejavno odgovarjati na stiske in potrebe ljudi, so morali zaradi omejitev osebnih stikov v veliki meri preiti na uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), torej bodisi na telefone ali pa na uporabo raznih video virtualnih okolij. Najbolj izstopajoče spoznanje tu je bilo, kako slabo so centri za socialno delo opremljeni z IKT in usposobljeni za njegovo uporabo. Čeprav ima večina računalnike (treba je vnašati podatke v Krpana, pa še kam drugam), veliko računalnikov nima kamere ali mikrofona, računalniki so stacionarni in ne prenosni, zelo malo ljudi ima služben prenosni pametni telefon, na katerem bi lahko uporabljali video klice. V primerjavi s Finsko (kjer so izvedli podobno raziskavo), kjer imajo socialne delavke, zaposlene v socialnih službah, službene pametne telefone in so kmalu po začetku epidemije dobile prenosne računalnike (v kolikor jih že niso imele) za delo od doma z licenco za Teams in Zoom, je Slovenija res zadaj, saj niso bili na voljo niti IP naslovi za uporabo video platform. V zvezi s tem so se sicer pokazale manjše razlike med CSD. Čeprav so bili vsi v težavah zaradi zastarele opreme, je nekaterim direktoricam ali direktorjem uspelo prej pridobiti vsaj nekaj malega opreme, da so omogočili komunikacijo tako med zaposlenimi kot z uporabnicami in uporabniki storitev. Ponekod te opreme tudi v drugem valu niso pridobili.

Raziskava je tudi pokazala, da je zelo malo ljudi uporabljalo za komunikacijo video okolja, veliko pa telefone. V uporabi telefonov ni razlike med Finsko in Slovenijo. V prvem valu in drugem valu je pri nas imelo telefonski stik z uporabniki storitev 92 %, na Finskem pa 91 % socialnih delavk in delavcev. Video konference pa je v Sloveniji uporabljalo 7 % v prvem valu in 14 % v drugem valu, na Finskem pa jih je uporabljalo 60 % v prvem valu in 72 % v drugem valu. Nekaj razlike lahko razložimo s tem, da so imeli oni takoj dostopne Zoom in Teams licence, vendar so bile v drugem valu dostopne tudi že pri nas. Druga razlaga je, da so imeli službeno opremo, pri nas pa je bila omejena. Tretja razlika se pokaže v dostopnosti do službenih prostorov, ki se na Finskem niso zaprli niti za 1 uro, kaj šele za več dni, in s tem v dostopu do opreme. Vendar to ne zajame vseh razlogov za tako veliko razliko. Nekaj razlike je pripisati tudi močnemu mnenju, ki smo ga zaznali v naši raziskavi, da je lahko kakovosten stik z uporabniki storitev le osebni stik v živo, v katerem lahko gradiš socialnodelovni odnos. Nekaj pa je zagotovo pripisati tudi strahu pred okužbami in povečanju razdalje med uporabniki in socialnimi delavci, ki jo je krepila uvedba varnostne službe in drugih prepovedi in groženj s kaznimi, ki jih je bilo tudi zaslediti.

Naj zaključim s splošno ugotovitvijo, da rezultatov raziskave o socialnem delu v času epidemije nikakor ni mogoče razločiti od konteksta, v katerem se je epidemija zgodila, saj je raziskava tudi pokazala, da sistemske spremembe centrov za socialno delo vodijo v smer večanja razdalje in ne krepitve stika z uporabniki storitev. Država bi namreč ob ukrepih prepovedi stikov morala narediti vse, da omogoči druge načine dela z ljudmi, saj je morala predvideti, da se bodo stiske in potrebe povečale. Pa tega ni naredila! Že nakup telefonov in računalnikov bi naredil razliko, kaj šele nakup opreme za varne fizične stike, za terensko delo, če na CSD ni možno, za usposobitev prostorov za razgovore na CSD in drugo, kar bi ljudem omogočilo, da bi čez to epidemijo prišli manj poškodovani in z manj omajanim zaupanjem v državo. 

Vesna Leskošek