(NE)SPOJ STROKOVNOSTI IN HUMANOSTI V (NE)SOCIALNI DRŽAVI

Koliko humanosti in strokovnosti je še prisotnih pri sprejemanju in izvajanju zakonodaje na področju socialnega varstva v RS? Bojim se, da glede na vse slabši položaj socialne varnosti posameznika in družbe, čedalje manj.

Pred kratkim so potekali dnevi Socialne zbornice Slovenije (SZS) z osrednjim naslovom “Spoj strokovnosti in humanosti v socialni državi” z namenom sooblikovanja strokovnih stališč, usmeritev, predlogov za razvoj področja) socialnega varstva in skupnega načrtovanja zakonodajnih sprememb, vključujoč odpravljanja posledic covida v skladu s smernicami in načeli Evropske unije. Povabljena govornika, ki imata dolgoletne izkušnje na področju socialne ter kulturne antropologije in socialno – ekonomske politike v RS, sta izrazila zaskrbljenost nad strukturno neenakostjo v državi, zmanjšano solidarnostjo ter nedelovanjem socialnega sistema ob hkratni povečani porabi finančnih sredstev, ki jih država namenja za socialne transferje.

Ustava RS opredeljuje državo kot pravno in socialno, medtem ko dosedanje večletne izkušnje z delom v osrednji strokovni instituciji na področju socialnega varstva kažejo ravno nasprotno. Delo strokovne (so)delavke na področju javnih pooblastil na CSD ali odločanja o pravicah iz javnih sredstev postaja vedno bolj zbirokratizirano in digitalizirano, kar ovira njeno strokovnost v smislu nudenja ustrezne pomoči ljudem v skladu s Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu.

Za vse slabši socialni položaj ljudi je več vzrokov:

● hitro in nepremišljeno sprejemanje zakonodaje na področju uveljavljanja pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) in socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre),

● predlogi strokovnjakov, ki imajo možnost sodelovanja pri pripravi zakonov, se pogosto izgubijo oz. so preslišani v samem postopku sprejemanja zakonodaje,

● pristojni v organih državne uprave nimajo dovolj praktičnih izkušenj na področju socialnega varstva, kar je nujno potrebno pri oblikovanju socialne politike, ki deluje v korist ljudi.

Prav tako je postopek uveljavljanja socialnih transferjev postal tako zapleten, da ga ne razumejo niti “doktorji znanosti “ niti ne znajo pravilno izpolniti vloge za uveljavljanje socialnih pravic, slednje pa je osnovni pogoj za njihovo pridobitev. Uporabnik, ki pride na CSD zaradi finančne in/ali materialne stiske, dobi v roke najprej več listov neizpolnjenega obrazca, za katerega potrebuje daljši čas, da vanj vpiše vse podatke, priloži bančne izpiske ter vsa druga dokazila, brez katerih se mu predhodno ne sme dodeliti (izredna) denarna socialna pomoč, osnovno in zdravstveno zavarovanje ipd.

Namesto, da bi imela socialna delavka čas za pogovor z uporabnikom, vpostavitvijo delovnega odnosa in pripravo osebnega načrta za aktivno reševanje njegove stiske ter opolnomočenje, mu mora nuditi pomoč pri izpolnjevanju vloge in sprotnem vnašanju podatkov v sistem. Na hodniku pred njeno pisarno ponavadi čakajo ostali uporabniki, ki so prav tako v stiski in pričakujejo čimprejšnjo pomoč in/ali pogovor. Kot zdravnik ne more celostno opraviti anamneze pacienta v 15 minutah, tudi socialna delavka ne zmore nuditi uporabniku ustrezne pomoči, saj človek v stiski potrebuje predvsem občutek varnosti in sprejetosti.

Pravice iz javnih sredstev, kot so: otroški dodatek, državna štipendija in znižano plačilo vrtca je dohodek, ki se kot takšen upošteva pri dodeljevanju denarnih socialnih pomoči ter dohodkov, ki predstavljajo osnovno preživetje družine. Žal opažamo, da prihaja tudi do situacij, ko se isti dohodek upošteva kot “dodaten” dohodek v družinah, in sicer v družinah, ki imajo veliko premoženja (nepremičnine, avti, denarna sredstva na različnih bančnih računih v RS in tujini), a njihov mesečni dohodek, pridobljen iz uradnih evidenc, je dostikrat prikazan pod višino minimalne plače. Vrednost premoženje se tako skoraj nično (0,32%) upošteva pri dodelitvi prej omenjenih pravic. Iz proračuna se tako namenjajo socialni transferji za premožne ljudi, kar ni znak pravične porazdelitve javnega denarja, solidarnosti in humanosti). Zakonodaja tako omogoča socialne transferje tudi za "revne bogate" (revne po dohodkih, bogate po premoženju), namesto, da bi k situaciji potencialnega upravičenca pristopila bolj celostno. Na koncu se razlika med "revnimi revnimi" (revnimi po dohodkih in revnimi po premoženju) in “revnimi bogatimi” po prejetih socialnih transferjih vse bolj manjša.

Preden je bila sprejeta reorganizacija CSD –jev, je stroka opozarjala pristojno ministrstvo pred negativnimi posledicami, kajti vsebinski del je ostal nedodelan ter prepuščen iznajdljivosti in požrtvovalnosti zaposlenih na CSD. Reorganizacija je dodatno obremenila tako zaposlene kot državni proračun, namesto da bi finančna sredstva namenili nujnim kadrovskim okrepitvam na vseh področij dela na CSD.

Standardi in normativi, ki jih pričakujejo pri našem delu, so nerealni in nehumani. Uspešnost dela na področju pravic iz javnih sredstev in socialno varstvenih prejemkih, se vrednoti glede na dnevno število izdanih odločb, kar ne more biti merilo strokovno opravljenega dela. Avtomatizacija sistema je neučinkovita, saj na eni strani uporabljamo “predpotopne” informacijske sisteme za odločanje, na drugi strani pa prezapleteno zakonodajo, ki je vezana na različna časovna obdobja dodelitve posamezne pravice (npr. državne štipendije).

Uvedba informativnih izračunov po zgledu finančne uprave je le delna razbremenitev dela za letne pravice v smislu nepreverjanja samodejno zajetih podatkov za odločanje, vendar obenem narašča število podanih ugovorov in pritožb, ki jih je treba obravnavati. Namen MDDSZ je, da se prenese naloge drugostopenjskega odločanja na drugo institucijo, saj po njihovem mnenju zaradi kadrovskega primanjkljaja in narave dela ne zmorejo hkratno opravljati zakonodajnega dela (spremembe), projektov in reševanja pritožb zoper izdane odločbe o pravicah iz javnih sredstev. Rešitev vidijo v prenosu teh nalog na pristojne CSD, ki že sedaj ne zmorejo pravočasno odločati o pravicah.

Mediji poročajo, da bodo na MDDSZ zaposlili 34 novih ljudi za potrebe obvladovanja okužb s covidom – 19 in črpanja evropskih sredstev, kar bi bila dobra priložnost za okrepitev sektorja za socialne zadeve. Kljub dolgoletnim obljubam CSD-ji še vedno niso dobili obljubljenega kadra, ki ga nujno potrebujejo ob povečanem obsegu dela, ki ga nalaga pristojno MDDSZ. Javna pooblastila in socialno varstvene storitve, ki jih izvajajo CSD, postajajo čedalje večji izziv za strokovne (so)delavce, saj zahteve po “upravno – pravniški “obliki zapisov, izdanih aktov in mnenj presegajo kompetence in namen primarnih nalog socialnega dela z ljudmi. RS se želi zgledovati po razvitih državah Evrope, ki imajo višji socialni in ekonomski status, vendar sprejema reorganizacijo po zgledu čezatlantske države, kjer je popolnoma drugačen zdravstveni in socialni sistem.

Predstavniki MDDSZ so na dnevih SZS izpostavili kratko časovno obdobje, ki ga imajo v tem mandatu za sprejem ukrepov in zakonodaje, ki bi izboljšala socialno stanje v državi. Poudarili so, da za učinkovito delo pri načrtovanju sprememb Zakona o socialnem varstvu, pri sprejemanju zakona o dolgotrajni oskrbi, potrebujejo aktivno sodelovanje prisotnih udeležencev, ki imajo izkušnje in znanje. Ključnega pomena je tudi vzpostavitev socialnega dialoga z vsemi akterji ter povečanje števila zaposlenih na vseh področjih sistema socialnega varstva in zdravstva.

Ali je smiselno ponovno vlagati denar v novo re-reorganizacijo CSD-jev in stalnim posodabljanjem informacijskih sistemov za odločanje o pravicah? Milijoni evrov so bili porabljeni, sedanja politika delovanja pa le povečuje stisko ljudi na eni strani in prekomerno obremenjuje zaposlene na CSD na drugi. Mogoče je za Slovenijo edina rešitev uvedba univerzalnega temeljnega dohodka? Pravica do otroškega dodatka bi morala biti pravica vseh družin, obenem pa ne bi smel biti obravnavan kot dohodek pri uveljavljanju ostalih pravic in eden izmed pogojev za pridobitev dovoljenja za bivanje (višina dohodka).

Pravica do znižanega plačila vrtca naj se vrne nazaj na občine, državne štipendije na javni štipendijski sklad, kamor dejansko spadajo. CSD-ji bi se morali ponovno začeti ukvarjati z ljudmi, kar je navsezadnje njihovo poglavitno poslanstvo.

Brez medsebojne povezanosti humanosti in strokovnosti ni ne pravne, ne socialne države. Stroka socialnega dela spodbuja vključevanje socialno izključenih ljudi, prepoznava in nasprotuje neenakosti ter nepravičnosti, ki obstaja v družbi, oblikuje in uvaja politike ter programe, ki pripomorejo k človeški blaginji in so skladni z etičnimi načeli stroke. Ker se družbena situacija slabša, se potrebe po ustrezni strokovni pomoči večajo. Strokovna delavka/socialni delavec potrebuje čas za uresničevanje svojega poslanstva, za dosledno zagotavljanje človekovih pravic in omogočanje dostojnega življenja posameznika in družine, saj ob čedalje slabših razmerah za delo ne more več zagotavljati standardov za strokovno socialno delo.

Veronika Pavlič